Vrste inzulinskega zdravljenja
OBSTOJEČE POMANJKANJE INZULINA JE POPRAVLJENO
Cilj zdravljenja sladkorne bolezni je popolnoma uravnati primarno motnjo v presnovi ogljikovih hidratov. Doseči ga je mogoče le s sodelovanjem prizadete osebe.
Včasih se je posameznik moral prilagoditi zdravljenju, danes pa je, ravno nasprotno, zdravljenje prilagojeno potrebam posameznika in njegovemu načinu življenja.
Pomembno je, da zlasti osebe s sladkorno boleznijo tipa 2 spremenijo svoj življenjski slog, povezan s prehrano in telesno dejavnostjo da bi zmanjšali telesno težo. Včasih to zadostuje za normalizacijo ravni sladkorja v krvi. Če ti ukrepi niso uspešni, so naslednja izbira peroralna antidiabetična zdravila. Običajno se na začetku uporablja le ena učinkovina (zdravilo).
Če to ni dovolj, bo zdravnik predpisal kombinacijo različnih antidiabetikov ali celo inzulin, da bi znižal krvni sladkor vse do ciljnega območja. Danes je cilj, da se inzulin vnaša podobno, kot se proizvaja v telesu.
Danes se pri zdravljenju z insulinom poskušamo čim bolj približati izločanju insulina pri zdravem človeku.
Vrste zdravljenja so različne:
Prandialna inzulinska terapija (PIT)
Pri tej vrsti inzulinskega zdravljenja sladkorni bolniki vnašajo običajen inzulin ali kratko delujoč inzulinski analog samo pri jedi. Ta metoda je idealna za sladkorne bolnike tipa 2, če njihovo telo proizvaja dovolj bazalnega inzulina (za stanje na tešče). Pravilen odmerek inzulina je odvisen od vrednosti glukoze v krvi pred obrokom in načrtovanim vnosom hrane ali pa bolnik vnese natančno določen odmerek inzulina po nasvetu zdravnika. Bolniki ne trpijo zaradi omejitev glede hrane ali načina življenja, kar jim poveča kakovost življenja.
Konvencionalna inzulinska terapija (KIT)
Pri konvencionalni inzulinski terapiji si sladkorni bolnik vbrizga mešani inzulin dvakrat dnevno, zjutraj in zvečer. Včasih je smiselno vnesti mešani inzulin trikrat na dan, pri zajtrku, kosilu in večerji.
Konvencionalno zdravljenje je najboljša izbira za ljudi z redno dnevno rutino, ki imajo obroke hrane ob določenem času.
To je pomembno zato, ker kombinacija kratko in dolgo delujočega inzulina ob določenem času zahteva redno uživanje hrane, da se izognejo hipoglikemiji.
Glavna prednost konvencionalnega zdravljenja z inzulinom za bolnika je, da jo je zaradi redkih injekcij enostavno izvajati.
Intenzivirana inzulinska terapija (ICT)
Intenzivirana inzulinska terapija ICT (Intensified Insulin Therapy), funkcionalna inzulinska terapija FIT (Functional Insulin Therapy) in bazalno-bolusna terapija BBT (Basis-Bolus-Therapy) so različna imena za sodobne oblike zdravljenja z inzulinom, ki poskuša posnemati presnovno stanje zdravih posameznikov z večkrat dnevnim vbrizgavanjem inzulina in merjenjem glukoze v krvi. Osebe lahko prosto izbirajo čas zaužitja in količino hrane.
Načelo te terapije je ločen vnos srednje do dolgo delujočega inzulina (zjutraj in zvečer ali zjutraj, opoldne in pozno zvečer), da za 24 ur pokrije potrebo po bazalnem inzulinu. Poleg tega bolnik vnaša kratko delujoči inzulin, da zadosti potrebo po inzulinu po obroku, ali da popravi visoko raven glukoze v krvi = bolus.
Sladkorni bolniki morajo paziti na razmik med vbrizganjem inzulina in obrokom, ki se, odvisno od uporabljene vrste inzulina, lahko spreminja med 0 (inzulinski analog) in 30 minutami (navadni inzulin). Intenzivirana inzulinska terapija dobro deluje pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 1, motiviranih osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 in nosečnicah. Bolnikom omogoča, da dosežejo dobro urejenost glikemije ter se izognejo hipo- in hiperglikemiji. Ta vrsta terapije omogoča prilagajanje bolnikovemu življenjskemu slogu. Osebe, ki se z njo zdravijo, potrebujejo intenzivno usposabljanje. Koncentracijo glukoze v krvi morajo preveriti 4–7-krat na dan, natančno voditi dnevnik in biti pripravljeni na večkrat dnevno vbrizgavanje inzulina.
Terapija z inzulinsko črpalko (CSII)
Drugo ime za terapijo z inzulinsko črpalko je CSII, kar pomeni stalno subkutano oziroma podkožno infuzijo inzulina. Terapija z inzulinsko črpalko omogoča veliko boljše obvladovanje sladkorne bolezni, saj lahko inzulin (običajni inzulin ali kratkodelujoče analoge) dovajamo v zelo majhnih, vnaprej programiranih korakih, da zadovoljimo bazalne potrebe po inzulinu 24 ur na dan.
Inzulinska črpalka posnema fiziološko funkcijo zdrave trebušne slinavke, zato ostane raven sladkorja v krvi na tešče in med obroki stabilna. Odmerki inzulina se lahko programirajo in prilagajajo individualnim potrebam osebe s sladkorno boleznijo. Inzulin, ki je potreben za pokritje obrokov, se natančno dostavi s preprostim pritiskom na gumb.
To osebam s sladkorno boleznijo omogoča popolno prilagodljivost po ustreznem usposabljanju na črpalki: ukvarjanje s športom, daljše spanje, uživanje v življenju. Medicinske indikacije za uporabo inzulinske črpalke so: nihanja glukoze v krvi, ki jih ni mogoče nadzorovati: fenomen zore, odpornost proti inzulinu, nezavedanje hipoglikemije-pogosta hipoglikemija, boleča diabetična nevropatija, telesna vadba in nosečnost.
Več informacij:
Peroralni antidiabetiki
Inzulin
Tehnika vbrizgavanja