Opredelitev sladkorne bolezni

SLADKORNA BOLEZEN LAHKO PRIZADENE VSAKOGAR

Povišana raven krvnega sladkorja zaradi nezadostne tvorbe inzulina/odpornosti na inzulin

Izraz Diabetes mellitus izhaja iz grške besede Diabetes (ki pomeni nekaj, kar teče skozi) in latinske besede mellitus (ki pomeni sladek kot med).

Značilnosti sladkorne bolezni so povišane vrednosti glukoze v krvi, ki so posledica zmanjšane ali manjkajoče tvorbe inzulina. Če nekdo trpi zaradi inzulinske rezistence oziroma zmanjšane odzivnosti na inzulin (kar je pogosto zlasti pri sladkorni bolezni tipa 2), pa telo sicer proizvaja dovolj inzulina, vendar ga ni sposobno uporabiti.
 
Ogljikovi hidrati, ki jih zaužijemo s hrano, se v telesu pretvorijo v glukozo, ki je najpomembnejši vir energije za normalne presnovne procese. Ta glukoza kroži prosto v krvnem obtoku in je tako vedno na voljo celicam v telesu. Če je telo ne potrebuje takoj, pa je shranjena v jetrih ali mišicah kot glikogen, od koder se lahko kadar koli sprosti.
 
Hormon inzulin, ki ga proizvajajo beta celice trebušne slinavke, se sprosti v krvni obtok in je ključna snov pri tem procesu. Omogoča prenos glukoze v mišične, maščobne in jetrne celice ter dodatno uravnava sproščanje glukoze skozi jetra. Inzulin tako uravnava raven glukoze v krvi. Nadomestnega hormona, ki bi bil sposoben opravljati njegovo delo, ne poznamo.
 
Pri sladkorni bolezni je pomanjkanje inzulina razlog, da telo ne more več prebavljati ogljikovih hidratov iz hrane. Telo zato nima dovolj energije in začne razgrajevati maščobne kisline na manjše dele (katabolizem). Če pomanjkanja inzulina ne zdravimo takoj, nastale sestavine – ketoni – povzročijo zakisanost telesa.

Sladkorno bolezen diagnosticiramo z merjenjem glukoze v krvi. Meja glukoze za osebe brez sladkorne bolezni je 5,55 mmol/l na tešče in do 7,77 mmol/l dve uri po obroku (če uporabljajo kapilarno kri iz prsta). Metoda zdravljenja je odvisna od stopnje in tipa bolezni.